Vsi smo že slišali izraz cona udobja. To je tisto področje našega življenja, kjer se počutimo varno, kjer stvari tečejo brez večjih pretresov. Je prostor, kjer imamo stvari pod nadzorom, kjer vemo, kaj lahko pričakujemo. Toda ali je cona udobja resnično tako udobna, kot si mislimo? Ali pa je bolj kot to, le iluzija varnosti, ki nas v resnici zadržuje, da bi živeli polno in izpolnjeno življenje?

Iluzija varnosti ali past stagnacije?

Cona udobja deluje kot zaščitni mehanizem. Vse, kar poznamo, kar je predvidljivo in kar nas ne sili k prevelikim spremembam, se zdi varno. Zato se v coni udobja počutimo sproščeno, kot da nas nič ne ogroža. Toda če ostanemo predolgo znotraj teh meja, se začne dogajati nekaj zanimivega – naše življenje postane monotono, dolgočasno in brez pravega napredka.

»Največja past cone udobja je, da nam daje občutek varnosti, medtem ko v resnici stojimo na mestu.«

Zakaj? Ker resnična rast nikoli ne poteka znotraj območja udobja. Rast zahteva gibanje, zahteva tveganja, zahteva premik iz tistega, kar je poznano, v tisto, kar je neznano.

Strah pred neznanim – največja ovira rasti

Če bi vprašali kogarkoli, ki je v življenju dosegel nekaj izjemnega, bi vam verjetno povedal, da je moral stopiti iz cone udobja. Velikokrat. Nič, kar je vredno imeti ali doživeti, ne pride brez določenega tveganja ali negotovosti. In ravno ta negotovost je tisto, kar nas plaši.

Stopiti iz cone udobja pomeni soočiti se s strahovi – pred neuspehom, pred zavrnitvijo, pred tem, da nismo dovolj dobri.

»Neznano je strašljivo samo do trenutka, ko ga spoznamo – takrat postane novo udobje.«

Toda resnica je, da nas cona udobja v resnici ne ščiti pred temi stvarmi. Nasprotno, pogosto nas ujame v krog pasivnosti, kjer se izogibamo priložnostim za rast, ker se bojimo neznanega. Naš um namreč ljubi predvidljivost – to, kar je znano, je varno, medtem ko je vse, kar je novo ali neznano, potencialna nevarnost.

Kako stopiti iz cone udobja – korak za korakom

Pomembno je razumeti, da zapuščanje cone udobja ne pomeni, da moramo kar naenkrat tvegati vse. Ne gre za to, da bi morali drastično spremeniti svoje življenje in se pognati v nekaj popolnoma neznanega. Gre za postopne korake, za male premike, ki nas počasi, a zanesljivo peljejo naprej.

»Vsaka velika sprememba se začne z enim samim majhnim korakom.«

Naša cona udobja je omejena s prepričanji, ki smo jih sprejeli o sebi in o svetu. Če verjamemo, da nismo dovolj dobri, da ne bomo uspeli, da je bolje ostati tam, kjer smo, potem nas ta prepričanja držijo v kletki. Toda, ko začnemo postavljati pod vprašaj ta prepričanja, se začne naša cona udobja širiti. Vsakič, ko premagamo strah in storimo nekaj, kar nam je neprijetno, se ta kletka malce bolj odpre.

Ste pripravljeni narediti prvi korak?

Ko enkrat okusimo svobodo zunaj cone udobja, se več ne želimo vrniti nazaj. To ne pomeni, da se ne bomo več soočali s strahovi ali dvomi. Seveda bomo. Toda razlika je v tem, da bomo vedeli, da so ti strahovi le prehodni. Vedeli bomo, da za vsakim izzivom leži nova priložnost za rast, in da so prav ti trenutki tisti, ki nas najbolj oblikujejo.

Torej, ali je vaša cona udobja res tako udobna? Morda se zdi varna, a na dolgi rok ne prinaša tistega občutka izpolnjenosti, ki ga vsi iščemo.

Izven cone udobja je prostor, kjer se skrivajo vse naše neuresničene sanje, vse priložnosti, ki nas čakajo, in vse izkušnje, ki nas bodo oblikovale v tisto, kar lahko resnično postanemo.

Čas je, da stopimo ven.