Strah in zaupanje sta dve nasprotni sili, ki pa imata veliko več skupnega, kot se morda zdi na prvi pogled. Oboje izvira iz notranjega prepričanja, iz vere – strah verjame v najslabši možni izid, medtem ko zaupanje verjame v najboljši možni izid. Naša vsakodnevna izbira ni med tem, ali bomo čutili strah ali zaupanje, temveč, kateri od teh sil bomo dovolili, da vodi naše odločitve in življenje.
Strah – zaščitnik, ki nas nehote zadržuje
Strah je starodavni mehanizem, ki nam je pomagal preživeti. Naši predniki so s pomočjo strahu prepoznali nevarnosti v okolju in se temu primerno odzvali – pobegnili, se borili ali se skrili. Toda danes, ko nevarnosti niso več fizične, ampak pogosto psihološke ali čustvene, strah še vedno deluje po istem principu. Prepoznava potencialno grožnjo – bodisi neuspeh, zavrnitev ali celo uspeh – in nas poskuša zaščititi tako, da nas odvrne od tveganja. Strah nam šepeta: Ne delaj tega, kaj pa če ne bo šlo? Kaj, če se osmešiš? Kaj, če nisi dovolj dober/a?
Ta glas strahu, ki je bil v preteklosti ključnega pomena za naše preživetje, danes pogosto deluje proti našemu razvoju in rasti. Strah nas omejuje, postavlja nas v ozke okvirje varnosti, kjer ni prostora za tveganja, a hkrati tudi ne za resnično rast. Paradoks je v tem, da nas strah skuša zaščititi, toda v svojem bistvu nas ustavlja pred življenjem, ki bi lahko bilo resnično izpolnjujoče.
Strah ne pomeni, da ne zmoreš – pomeni le, da si na robu nečesa pomembnega.
Zaupanje – notranja sila, ki nas poganja naprej
Na drugi strani pa imamo zaupanje. Zaupanje je tista sila, ki nas vodi izven cone udobja. Ne gre za slepo verovanje, da bo vse vedno popolno, ampak za notranje prepričanje, da lahko preživimo karkoli se zgodi. Zaupanje nam omogoča, da se soočimo s svojimi strahovi in kljub njim napredujemo. Je kot notranji steber, ki nas opomni, da smo dovolj močni, da se soočimo z izzivi, da smo sposobni ustvariti življenje, ki si ga želimo.
Zaupanje je tesno povezano z našo notranjo močjo. Ko zaupamo vase, ko verjamemo, da smo sposobni in da bomo zmogli, postanejo tudi naši strahovi manj intenzivni. Ne izginejo popolnoma, toda ne držijo več vajeti našega življenja. Ko zaupamo sebi, se začne naš pogled na svet spreminjati – začnemo opažati priložnosti tam, kjer smo prej videli le nevarnosti.
Pogosto ljudje mislijo, da je zaupanje nekaj, kar imamo ali pa nimamo. Toda v resnici je zaupanje kot mišica – nekaj, kar lahko krepimo z vsakodnevnimi odločitvami in dejanji. Začne se z majhnimi koraki. Vsakič, ko se odločimo, da bomo nekaj storili, kljub temu da čutimo strah, zgradimo malce več zaupanja.
Zaupanje ni odsotnost strahu – je odločitev, da delujemo kljub njemu.
Izbira vsak trenutek: komu bomo predali vajeti
Strah bo vedno del našega življenja, toda pomembno je razumeti, da ni nujno naš sovražnik. Strah je pokazatelj, da se gibljemo v smeri, kjer je rast mogoča. Ko čutimo strah, to pomeni, da stopamo izven cone udobja, kar je ključnega pomena za naš razvoj. Ključ do uspeha je v tem, da sprejmemo strah kot del procesa, ne pa kot oviro, ki nas zadrži na mestu.
Zaupanje nas povezuje z našo avtentičnostjo. Ko si dovolimo zaupati – vase, v ljudi okoli sebe, v življenje – začnemo živeti bolj sproščeno in bolj v skladu s svojo resnico. Zaupanje nam omogoča, da prepoznamo, da so naše izkušnje – dobre in slabe – del večje celote, del našega potovanja k notranji izpolnitvi.
Pomembno je tudi razumeti, da zaupanje ne pomeni popolne odsotnosti strahu. Tudi tisti, ki zaupajo vase, še vedno občutijo strah. Razlika je v tem, da jim strah ne preprečuje ukrepanja. In ravno ta sposobnost, da delujemo kljub strahu, nas vodi do največjih osebnih prebojev in napredka.
V vsakem trenutku življenja imamo torej izbiro – ali bomo dovolili strahu, da nas vodi, ali pa bomo izbrali zaupanje. Strah nas drži nazaj, preprečuje, da bi se premaknili naprej, da bi uresničili svoje sanje. Zaupanje pa nas opogumlja, nas odpira za nove izkušnje in priložnosti ter nas povezuje z našo resnično močjo.
Vsakič, ko izbereš zaupanje namesto strahu, narediš prostor za svojo prihodnost.
